Iz zgodovine gimnazijskega izobraževanja v Gorici

 

Začetki gimnazijskega izobraževanja v Gorici segajo v leto 1620, ko je bil ustanovljen jezuitski kolegij, ki ga je mdr. vodil znameniti slovenski zgodovinopisec in profesor sholastične filozofije Martin Bavčer (Solkan 1595–Gorica 1668). Od leta 1818 je v Gorici poleg avstrijske državne gimnazije, realke in učiteljišča delovalo centralno bogoslovno semenišče, do konca 1. svetovne vojne edini visokošolski zavod v takratnem Avstrijskem primorju. Že 15. 9. 1910 so v goriški avstrijski gimnaziji uvedli paralelko s slovenskim učnim jezikom.

Letos praznujemo 100. obletnico ustanovitve prve slovenske državne gimnazije v Gorici. V šolskem letu 1913/1914 je v Gorici namreč pričela delovati kot edina slovenska gimnazija v tedanji Avstro-Ogrski, a je zaradi 1. svetovne vojne zamrla že maja 1915. Ob italijanski okupaciji leta 1918 je bilo slovensko srednje šolstvo iz Gorice izrinjeno. Slovenska gimnazija je bila obnovljena leta 1944 v Gorici ob tesnem sodelovanju domobranstva in nemškega okupatorja. Leta 1945 je zavezniška vojaška uprava v Gorici ustanovila klasično gimnazijo. Kot naslednica je bila leta 1947 ustanovljena gimnazija v Šempetru pri Gorici. V stavbo današnje gimnazije na Delpinovi ulici v Novi Gorici se je preselila leta 1961.

 

maturanti s profesorji leta 1951 – sedijo od leve proti desni Zdravko Jelinčič (ruščina), Milena Bidovec (angleščina), Bruno Čermelj (predvojaška vzgoja), Bogomir Margon (zgodovina), Lojzka Brus (slovenščina), Slavko Kretič (ravnatelj), Ljudmila Jug (biologija in kemija), Ciril Helmich (zemljepis), Ivan Bidovec (latinščina) in Marjan Kastelic (matematika, fizika)

V nadaljnjih letih je šola doživljala številne vsebinske spremembe in zamenjala številna imena. 24. 10. 1980 sta se združili tedanja gimnazija in zdravstvena šola in nastala je Srednja šola za zdravstvo in družboslovje. 1. 9. 1983 se je šoli pridružila še kmetijska šola in nastal je Naravoslovni srednješolski center. 30. 1. 1992 je bil zavod preimenovan v Srednjo šolo Nova Gorica in 10. 10. 1996 v Šolski center Nova Gorica, ki je združeval gimnazijo, srednjo poklicno in strokovno zdravstveno šolo ter srednjo poklicno in tehniško kmetijsko-živilsko šolo. 1. 9. 2001 se je kmetijsko-živilska šola preselila v nove prostore v Šempetru pri Gorici, 1. 9. 2007 pa je prenehal obstajati Šolski center Nova Gorica. 17. 7. 2007 je gimnazija postala samostojni vzgojno-izobraževalni zavod z imenom Gimnazija Nova Gorica, kar ostaja do danes.

 

Gimnazija Nova Gorica danes

Gimnazija Nova Gorica je razdeljena na štiri oddelke splošne gimnazije, na športni oddelek ter likovni in dramsko-gledališki oddelek umetniške smeri gimnazije. V šolskem letu 2013/2014 gimnazijo obiskuje 797 dijakov, zaposlenih pa je 63 profesorjev. Vodi jo ravnatelj prof. Bojan Bratina, pomočnica ravnatelja je prof. Irena Zuljan. Šola se lahko pohvali s kar 11 zlatimi maturanti na splošni maturi leta 2013 in 14 zlatimi maturanti leto poprej. Dijaki pod mentorstvom profesorjev dosegajo vrhunske rezultate na naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih tekmovanjih. Naša posebnost je, da smo gimnazija z največ izbirnimi maturitetnimi predmeti v Sloveniji. Dijaki se lahko učijo kar šestih tujih jezikov: ruščine, francoščine, italijanščine, španščine, angleščine in nemščine. Gimnazija uspešno sodeluje z univerzami in inštituti iz vse države, v izmenjavah dijakov in tekmovanjih pa tudi s šolami iz Avstrije, Francije, Hrvaške, Italije, Izraela, Poljske, Romunije, Rusije in Španije.

 

Nekaj najbolj znanih profesorjev in dijakov goriške gimnazije

Znameniti profesorji: Maks Pleteršnik (1866/1867), Fran Levec (1872/1873), Ivan Pregelj (1909/1910), Anton Sovre (suplent leta 1914), Rudolf Cvetko (1913/1914).

(Vir: Zbornik ob 50. obletnici ustanovitve državne realne gimnazije v Šempetru pri Gorici. Ur. Branko Marušič, 1997.)

Maturantje: Simon Gregorčič (1864), Anton Mahnič (1871), Karel Štrekelj (1878), Ivo Šorli (1898), Alojz Gradnik (1901), Ivan Pregelj (1903), Andrej Budal (1909), Milko Kos (1911), Engelbert Besednjak (1913).